Privatno in družbeno

Skozi vso zgodovino človeštva poznamo privatno in družbeno lastnino. Družbena lastnina je ponavadi državna lastnina, ki jo predvsem upravljajo politiki, oziroma tisti strankarski predstavniki, ki so trenutno na oblasti.  Poleg tega poznamo tudi družbeno lastnino kot obliko lastnine neke družbe, ki so jo ustanovili družbeniki ustanovitelji in morebiti kasneje tudi vlagatelji, ki si izvolijo direktorja ali upravljalca družbe ali pa sami zasedejo to mesto v družbi po večinskem deležu lastništva ali imenujejo upravljalca ali direktorja.

Na prvi pogled izgledajo te debate o privatnem in družbenem lastništvu precej smešne. In morebiti ni zmešnjava o upravljanju lastništva samo stvar postsocialističnih družb in držav, v katerih se je večina ljudi težko odvadila upravljanja večinskega državnega premoženja. V socializmu namreč privatnega lastništva v večjem obsegu ni, ne od tovarn, do nepremičnin in kmetijskih površin. In večino upravnikov tega družbenega premoženja imenujejo tudi ponavadi strankarski voditelji. In seveda je potrebno upoštevati, da večina socialističnih držav ne pozna večstrankarskega sistema. Zelo jasno je namreč v teh družbah začrtan vzpon ali padec v enostrankarskem sistemu in seveda tudi enoidejnem sistemu. Vsi ostali, ki niso pripadniki tega enotnega sistema so sankcionirani ali izločeni iz tega sistema. Velja pravilo "ali si naš ali pa te ni". In seveda je vprašljiva podobnost med "na kraljevem so tisti, ki so kraljevi najzvestejši podložniki " in med "na partijskem ali državnem so najbolj lojalni partijci ali zagovorniki in pripadniki enopartijskega sistema".

V takšnih sistemih in podedovanih kulturnih vzorcih oblasti so tudi največji problemi s priznavanjem upravljanja svoje lastnine in seveda tudi razpolaganjem. Moramo upoštevati tudi dejstvo, da pravzaprav ni države kjer bi lahko popolnoma svobodno upravljali svojo lastnino. Pri tem ne mislim dejstva, da z upravljanjem svoje lastnine ne smemo posegati v pravice drugih lastnikov ali pa mu s svojim upravljanjem svoje lastnine ali dejavnostjo povzročati škodo. Vse državne strukture zelo rade omejijo svobodno upravljanje lastnine z raznimi predpisi, kljub temu, da vaše svobodno upravljanje ne bi povzročalo nobene škode drugim. Poznamo namreč tudi estetske predpise, kot je na primer oblika hiše, določena vrsta kurjave, barva, oblika in material strešnih kritin, določene dejavnosti v nekem okolju in podobno. 

Svobodnega upravljanja lastnine na kratko povedano namreč ni tudi tam, kjer je večinska privatna lastnina. Družba in država tudi v tem primeru preko raznih predpisov in zakonov determinira ali določa privatno lastnino, pa naj je to nepremičninska ali zemljiščna ali pa tudi dejavnostna oblika privatne lastnine. 

Največja razlika med privatnim in družbenim upravljanjem je bila ravno na odgovornosti za svoje upravljanjem. Privatno lastništvo je s slabim upravljanjem zelo pogosto izgubljeno ali uničeno. Državno upravljanje, čeprav ga vršijo posamezniki, pa večinoma zapade v primeru slabega upravljanja pod družbeno odgovornost in deželo redko imenujejo posamezne krivce.




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Which representatives would you vote for?

Is BRICKS a threat to the West?

Politika in draginja