Usposobljenost za življenje

 Velikokrat se nam zgodi, da pravzaprav ne znamo uspešno ali kvalitetno živeti. Najverjetneje pa lahko vso krivdo za takšno neuspešno življenje  enostavno iščemo v naši pomanjkljivi usposobljenosti za življenje ali pa tudi v razkoraku med prakso in teorijo življenja in ustrezno percepcijo našega družbenega okolja.

Rek: "Bodi priden, pošten in delaven" namreč ni nujno, da vam prinese tudi uspešno življenje skozi merilo blagostanja. Prav tako ni nujno, da vam ta rek prinese miren spanec ali mirno dušo. Veliko ljudi, ki so se tega reka držali, je namreč končalo med žrtvami in zgubami, saj so kot takšni umirjeni in delavni ljudje, postali enostavno žrtve nasilnežev in kriminalcev. Lahko so preprosto tudi spoznali, da so enostavno nezmožni  plavanja v reki življenja z vsemi skalami uničevanja, zasužnjevanja, izrabljanja in poniževanja, ker se niso sposobni spopasti in zmagati. Temu smo včasih rekli boj za življenje in dostojanstvo življenja.

Človeštvo je pač s svojo kulturo trknilo ob steno kriterijev uspešnega življenja. Kriteriji uspešnega življenja se ne merijo samo po želenem dostojanstvu človeka, ampak se merijo tudi po blagostanju, oziroma materialnih dobrinah. In kriterijih po katerih si zagotovimo osnovno in lagodno življenje.

 Velikokrat velja pravilo, da manjše kot je naše materialno blagostanje, večja je namreč možnost najbolj brutalnega zaničevanja obstoja človeka. In seveda se tako veča tudi najbolj enostaven človekov boj za golo preživetje. V takšnih razmerah, ki se najbolj razbohotijo ob vojnah, naravnih katastrofah in ekonomskih krizah, se prebudi tudi človekova volčja narava, oziroma se prebudi žival, katere namen je zadovoljiti svoje osnovne potrebe za preživetje. Mogoče pa se število le-teh samo katastrofalno namnoži in potepta druge, tiste miroljubne in neuspešne v boju za golo preživetje.

Vsa človekova humaniteta se v takšnem uničevalnem stanju razblinja v kompeticiji in zadovoljevanju osnovnih potreb za preživetje. Tako se tudi pokaže, da je pravzaprav v takšnih razmerah, predvsem učinkovita lastna predatorska usposobljenost za življenje. Biti pri skledi prvi in se nasiti in pusti druge lačne, postaja uspešno pravilo boja za preživetje. Takšno stanje pokaže tudi skoraj vsaka slika vsakega humanitarnega delovanja v razmerah vojaškega razdejanja ali razdejanja ob naravnih nesrečah. Zelo malo ljudi si disciplinirano in enakovredno razdeli potrebne dobrine.

V takšnih razmerah lahko najkrajši konec potegnejo tisti, ki se ravnajo po pravilih mirnodobnega blagostanja in empatije do drugih in lastne nezmožnosti upora celo ob napadu. Ti ljudje ostanejo zadaj, srečni, če niso pretepeni, poteptani in brez osnovnih dobrin za preživetje.

Mogoče velja tudi enostavno življenjsko pravilo, da je človek odraz svojega okolja. Mirnodobno okolje z množičnim blagostanjem sproducira tudi mirne ljudi in dobre medsebojne odnose z manjšim odstotkom odstopanja.  Tekmovalnost za osnovne preživetne dobrine pa spremeni večino ljudi v  prazgodovinsko obliko človekove pojavnosti v obliki živali, ki ji je odpadla vsaka humanost in empatični odnos do soljudi in ji je glavno vodilo življenja zadovoljiti svoje potrebe tudi na račun drugih.