Dan žena

Pojem ženske, kot boljši ali slabši del človeštva, odvisno od individualne presoje, že dolgo buri miselne premise o namembnosti svojega obstoja. Prevečkrat je namreč ženski namen obstoja povezan z nadaljevanjem človekovega obstoja ali nadaljevanjem človeške vrste in opravljanjem najnižjih del v hiši, ki so jih drugače opravljali sužnji ali nizko ovrednoteni delavci ali delavke.

Preveč radi vse ostale ženske  namembnosti v družbi tudi povezujemo z dobo razsvetljenstva, ko so začele ženske zahtevati enakopraven položaj v družbi, oziroma izenačitev svojega položaja v družbi z moškimi. 

Z zgodovinskim pregledom položaja žensk v družbi pa lahko ugotovimo, da so bile ženske pravice v družbi večkrat v vzponu in nato spet v padcu. Položaj žensk namreč v zgodovini človeštva na vseh kontinentih niha od kraljice pa do sužnje.

Dan žena, kot uveljavljen praznik ekonomske, politične in socialne neodvisnosti od moških, so najprej 8. marca praznovali v socialističnih državah, saj se je ves boj žensk za enakopravnost z moškimi v družbi, še danes povezuje s socialističnimi gibanji v svetu.  Danes praznuje 8. marec kot dan žena že več kot 100 držav. Mednarodni dan žensk 8. marca pa naj bi se praznoval od leta 1907, ko je nastala tudi oktobrska revolucija v Rusiji.

Popolnoma pa se dan žensk ali dan enakopravnosti žensk in moških ne more uveljaviti, saj na moški in ženski strani obstajajo lobiji, ki dokazujejo, da je veliko boljša spolna porazdelitev položajev v družbi. 

Prvi razlog v prid neenakopravnosti  razporeditve položajev v družbi je zelo pogosto oskrba otrok, oziroma dobrobit otroka,  kljub današnjim vzpostavljenim vzgojno-varstvenim in izobraževalnim ustanovam. Ta oskrba otrok naj bi bila še naprej domena ženske kot emocionalnega bitja, ne pa profesionalno strokovno delo.  To dokazuje tudi zelo nizka izraba očetovskega ali starševskega dopusta, ki se le počasi in stežka uveljavlja. Tudi strokovna mnenja o stalni prisotnosti  enega od staršev na domu, ki so stalno na voljo otroku, so deljena. Eni zagovarjajo, da bo takšen otrok zadovoljil svoje emocionalne potrebe in ne bo čustveno otopel in oddaljen ali hladen brez emocij.  Spet drugi pa zagovarjajo, da bo takšen otrok preveč razvajen.

Malo manj se dandanes omenjajo kot čisto žensko delo domača hišna opravila. Veliko družb je namreč v osnovnošolsko izobraževanje vključilo tehniški in gospodinjski pouk, ne glede na spol šolarja. Tako naj bi bil v zatonu tudi moški kot domači mojster.

Tudi ekonomska neodvisnost žensk prevečkrat dela težave v našem vsakdanu. Ženska se naj bi izobrazila glede na svoje potenciale, bila zaposlena, imela svoje dohodke in premoženje in seveda z njimi tudi svobodno razpolagala ter se udejanjala tudi v družbenem okolju.  Tudi moški naj bi tako kot hranitelj družine počasi izginjal. In seveda naj bi izginjal moški kot edini nosilec družbenih dejavnosti, razen dobrodelnosti.

Na kratko povedano naj bi ženska kot slabotni, neizobraženi, ekonomsko odvisen del družbe, ki se naj drži moževega ali očetovega doma,  bila v zatonu družbene miselnosti. Čeprav si moramo priznati, da je enakopravnost med spoloma vedno znova in znova predmet debate v skoraj vsaki družbi.