Smiselnost obstoja človeštva
Več kot 8,2 milijardno človeštvo, ki se povečuje več kot z 50 % prirastkom, oziroma več kot 50 % večjim številom rojstev nad smrtnostjo v letu 2025, se kot potencialna človeška delovna sila, srečuje tudi s pospešeno robotizacijo, ki pomeni zamenjavo človeške delovne sile z robotsko. Tako se počasi pojavlja paradoks obstoja in smisla človeštva in njihove začrtane tehnološke poti.
Tehnološka ideja, da človek več ne bo opravljal težka fizična dela, je mamljiva ali privlačna. Manj privlačna pa je ta ideja, ko pomislimo na posledico, kot je povečana brezposelnost med nizko izobraženimi na trgu dela.
Posledice povečane brezposelnosti lahko pričakujemo tudi med visoko izobraženimi z uvajanjem umetne inteligence, ki bo zamenjala učitelje, zdravnike, pilote, prevajalce, ipd..
Na udaru bo tudi srednje izobraženi delavski sloj, saj bi morali že poznati robotske policiste, vojake-drone, trgovce, robotske tajnice in še kaj.
Pri vsej robotsko delovni sili je izpostavlja prednost visoke poslušnosti. S tem povezana je tudi njihova neproblematičnost. Roboti pač naj bi delovali tako, kot so jim vstavili programe delovanja ali operiranja ali pa jih še zmeraj vodi človek. Moteči človeški faktor in tudi s tem povezane napake pri delu, naj bi bil izključen pri robotsko delovni sili. Prav tako pa tudi dolgoletno izobraževanje človeka, saj je prenos spominskih celic pri robotih v primerjavi z človekom izredno hiter.
Nastal pa je z uvedbo robotske delovne sile tudi problem porabe energije, saj brez energije roboti ne delujejo, prav tako kot tudi ne človek brez energije v obliki hrane. Čas bo pokazal ali bodo uspeli ali pa so že uspeli narediti robote, ki bi na primer delovali samo-napajalno na sončne celice. Seveda ob predpogoju, da Sonce ne bomo uničili in tako izničili problem robotske porabe energije.
Cena človeške delovne sile vključno z izobraževanjem, je v primerjavi z roboti, še stvar debate, saj kompleksen robot nikakor ni poceni. Prav tako lahko računamo ob zamenjavi človeške delovne sile z robotsko na stroške vzdrževanja, življenjske dobe robota in vseh potrebnih popravil. Robot namreč potrebuje poleg energije, tudi popravila obrabljenih delov. Prav tako pa ga laično povedano lahko napadejo virusi, tako kot človeka. Virusi so pri človeku druga živa bitja, čeprav je tudi rja, pri robotih pa so virusi programske kreacije, katerih namen je tudi prevzem kontrole. Oba, tako človek kot robot, sta v primeru napada virusov slabo delujoča ali onesposobljena, in za oba veljalo pravila ustreznega napajanja in vzdrževanja ali popravil.
Toliko o cenovni in funkcionalni primerjavi robotske in človeške delovne sile, čeprav bi lahko še na dolgo razpravljala. Ostaja pa mi paradoks večanja potencialne človeške delovne sile, ki bo konkuriral vpeljani robotski delovni sili in s tem povezan paradoks obstoja in funkcionalnosti ter vzdrževanja človeške potencialne delovne sile.
Komentarji
Objavite komentar