Žrtvi je prekipelo

Čedalje pogosteje slišimo, da je končni produkt nekega nasilnega dejanja pravzaprav povzročilo predhodno nasilno dejanje ali goljufija ali retorično nasilje z obrekovanjem ali dalj časa trajajoč mobing, bulijing ipd. Enostavno povedano gre v takšnih primerih za obračunavanje med osebami ali skupinami mimo sodišč in policije. Nekdanji žrtvi , sedaj storilcu kaznivega dejanja, je enostavno prekipelo in si je vzel pravico poravnave storjenih krivic v svoje roke.

Ob takih dogodkih, tudi s tragičnim koncem odvzetega življenja, se lahko vprašamo ali je bil res potreben tragičen razplet spora ali negativne družbene interakcije s tragičnim koncem. 

Našo družbo gradimo namreč na dobrih medosebnih odnosih, empatiji drug do drugega, vzajemnem spoštovanju človekovih pravic. Zavarovano in zaščiteno imamo  privatno in družbeno lastnino. V družbi  naj bi medsebojno spoštovali telesno integriteto ipd.. Poleg tega privzgajamo otrokom že od mladih nog družinske in družbene vrednote v smislu dobrih odnosov temelječih na medosebne spoštovanju in spoštovanju tuje lastnine. Z vzgojnega vidika je že od ranega otroštva  celotna teorija družbe dobro zasnovana. Vendar se nam kot po navadi zatakne pri uvajanju teorije v prakso vsakodnevnega dejanskega življenja.

V kolikor namreč ne zaleže dobro zasnovana vzgojna metoda imamo tudi vrsto zakonov, ki naj bi varovali naše pravice in pravice drugih. In seveda tudi vrsto organov, institucij in društev, ki naj bi nam pomagali žrtvi v primeru storitev kaznivega dejanja, kot so  povzročanje telesnih poškodb, vandalizem, celo v primeru raznih odvisnosti, ki izbruhnejo v nasilni obliki itd..

In vendar nam praksa v vsakdanjem življenju enostavno postreže z začaranim krogom nasilja, ki poteka nekako takole: "Vzel mi je denar, pa sem ga enostavno mahnil. Mahnil sem ga in dobil nazaj svoj avto. Zmerjal me je, pa sem ga enostavno na gobec. Ni mi izplačal plače, pa sem mu razbil firmo ali pa jo izropal in si tako poplačal svoje delo. On je meni razbil okno, pa sem še jaz njemu. Ni mi vrnil denar, pa sem mu odpeljal avto. Posilil mi je hčerko in jaz sem ga brutalno pretepel. " 

Še in še je takšnih primerov, tako v naši družbi, kot tudi drugod po svetu, ko enostavno spoznamo, da je spor končan ali pa celo še vedno traja, po enostavni poti medosebnega obračunavanja. V naši družbi so pogosti očitki ali spoznanja, da  zapovedane sodna pot reševanja  sporov ne deluje in/ali ni pravična. Tudi prijave na policijo nimajo želenega učinka pravične obravnave in poravnave. Institucije, ki obravnavajo nasilje in vandalizem, pa ne delujejo v smislu zaščite žrtve, ampak si nekateri lahko privoščijo čisto vse in tudi na policiji in sodišču ne moreš doseči pravice. 

Zaupanje v institucije in pravni sistem se enostavno razblinja ali izgineva v meglo pravnih predpisov in pravnega sistema ter dejanskih nerešenih problemov v našem družbenem vsakdanu.

Počasi tako naša družba drsi v brezno "kdo bo koga" in "pravico  si moraš vzeti sam" in nastaja tako imenovan samopravični ali samoregulacijski sistem", ko si s svojimi pestmi in orožjem zagotoviš zadoščenje" ali pa celo zaščitiš svoje premoženje, zagotoviš varnost, dostojanstvo, plačilo dela ipd. Mogoče je takšna reakcija žrtve tudi odgovor na tiho priznana, ampak morebiti tudi prikrito dovoljena navodila za družbeno interakcijo, kot so na primer: "Ne delaj, ampak najdi budalo, da ti dela. Imej boljši avto ali hišo, tako da uničiš sosedov avto ali hišo. Če nimaš denarja pa razbijaj drugim in kradi. Postani zvezda družbe z degradacijo drugih s smešenjem, nadziranjem, žalitvami, javnimi linči, intrigami, obrekovanjem, lažnimi prijavami, ponarejanjem in tako dalje."