Pridem, ko pridem

 Pridem, ko pridem je zelo pogosto v navezi z vedno si mi na voljo. Vsekakor se pogosto zapakiran ta rek v časovno nezmožnost planiranja. Seveda to pomeni tudi,  da takšen človek ne pričakuje, da za vas čas ali časovno planiranje obstaja. Vi ste namreč vedno na voljo.

Biti vedno na voljo, ko pride k vam nekdo, ki pride ko pride, pomeni, da boste težko planirali vaše obveznosti. Vsak od nas ima namreč sigurno poleg drugih obveznosti še tudi kakšne druge načrte, ki jih moramo potem nedefinirano planirati in prestavljati zaradi osebe, ki pride ko pride. Edini načrt, ki ga še zmoremo ob takšni družbi je potem čakanje tistega, ki pride ko pride.

Praktični primer tega je  skupno kosilo. Lahko sicer jed pogrejete ali pustite nekje na toplem, ampak vsekakor takšna jed ne bo v istem stanju, kot je bila sveže pripravljena. Drugi način razrešitve tega nedefiniranega časa prihoda na kosilo je, da lahko samo upate, da vam bo takšna oseba pustila čas za pripravo kosila, ko bo končno prišla. In seveda tudi tretji primer razrešitve tega problema nedefiniranega časa kosila, da ga/njih lačni čakate, da potem skupaj odidete v restavracijo na kosilo. Mogoče je najboljša rešitev celo, da sami pojeste kosilo ali pa ga več sploh ne pripravljate.

Podobno velja tudi za vse druge običajno časovno dogovorjene zmenke, sestanke ali srečanja. Izraba nezmožnosti časovnega planiranja je namreč neskončna. Višje sile (naravne nesreče, vozni redi, zamude, nepričakovani izredno slučaji ipd.), ki preprečujejo časovno planiranje so seveda realne, ampak realni so tudi ljudje s katerimi si nikoli ne moremo dogovoriti za natančen čas srečanja,  ne glede na prisotne višje sile.

Definicija časovnega načrtovanja srečanj, ki pomeni v praksi, da se dobite s to in to osebo na določenem kraju in ob določenem času, pač trkne ob realnost vašega večnega čakanja in večnega dejstva, da ste nekomu vedno na voljo. V  kolikor sami ne zaznamo, da vedno nimamo časa in postavimo pravila srečanj in izpostavimo tudi svoje obveznosti in želje po počitku, srečanjih z drugimi in podobno, takšne osebe same po sebi tega ne bodo zaznale. Človek si je pač vedno vse sam kriv. Če oseba sama ne zaznava, da ima obveznosti do sebe in tudi drugih ali enostavno povedano urnik, potem vam tudi drugi ne bodo nikoli priznavali vaših obveznosti. Na takšen način se oseba sama podvrže dejstvu večne razpoložljivosti brez drugih obveznosti, ki že meji na suženjstvo. 

Pričakovanje od takšnih oseb, ki pridejo ko pridejo in pričakujejo da boste vedno na voljo, da bodo sami spoznali, da za vas niso center vašega življenja ali edina obveznost ali edini smisel življenja, je namreč absurdno.