Socialna percepcija dela in nedela
Svet je spet podvržen debatam o socialni percepciji lenuhov in brezdelnežev. Nekateri se pritožujejo čez socialne transferjev, drugi bi skrbeli za svetovno lakoto in migracije v državo. Spet drugim se smilijo migranti ali reveži v drugi državi.
Najbolj glasni so trenutno oporečniki socialnih tranferjev, ki pripadajo delovno sposobnim ljudem. Malo manj pa je takih, ki ponujajo zaposlitve in ki se obrnejo na Zavode za zaposlovanje in druge zaposlitvene agencije, ki naj bi jim pomagali poiskati ustrezne delavce. Zelo pogosto se namreč pojavlja v javnosti tudi navedbe, da delodajalci ne morejo zapolniti prostih delovnih mest, oziroma pridobiti ustrezno delovno silo.
Spet drugi bi razporejali brezposelne osebe na javno koristna dela brez plačila dela. S takšnimi dejanji pa bi najverjetneje povzročili tudi dodatno pomanjkanje delovnih mest v državnih strukturah in debate o izkoriščanju pomanjkanja delovnih mest in na takšen način tudi pridobitev brezplačne delovne sile ali preprosto dodatno izkoriščanje pomanjkanja delovnih mest. Nekateri pa seveda takšen sistem že primerjajo z delovnimi centri ali taborišči iz preteklosti.
Že usposabljanje na delovnem mestu, ki ne prinese nikakršnega plačila dela, ampak lahko pridobite le povečano socialno pomoč glede na aktivnost, je za marsikoga sporna. Potrebe za usposabljanje na delovnem mestu lahko pomenijo vprašljivo usposabljanje za delo skozi izobraževalni sistem in seveda izničujejo pridobljeno strokovno izobrazbo, ki naj bi bila namenjena ustrezni usposobljenosti za delo na posameznih področjih. Pomanjkljivo je tudi sledenje števila usposabljanj na delovnem mestu in kasnejša zaposlitev pri tem delodajalcu, oziroma uspešnost tega programa za zmanjševanje brezposelnosti. To velja tudi za dejstvo, da vsak delodajalec stavi na specifičnost svojega poslovanja in se tem tudi zahtevnosti svojih delovnih mest.
Prav tako se porajajo tudi ugotovitve, da nekateri delodajalci preprosto izkoriščajo državne subvencije za zaposlovanje starejših in mlajših delavcev iz leto v leto. Podobne navedbe se pojavljajo tudi za že obstoječa javna dela, ki se zmeraj niso enakovredna redni zaposlitvi.
Plačana zaposlitev postaja namreč redka dobrina. Iskanje zaposlitve pa odgovornost posameznika. Ob vseh zaposlitvenih servisih namreč težko najdemo napotitve na zaposlitvene razgovore. In zelo redko najdemo navedbo, da posamezni zaposlitveni servisi podjetjem niso sposobni zagotoviti delavce. Tako se poraja tudi ugotovitev, da kdor pošteno plača delo, še nikoli ni imel problemov z delovno silo ali človeškim kapitalom.
Pomanjkanje nizko izobraženih delavcev je namreč navadna fantazma. Na ravni celotne Evropske unije je namreč največ brezposelnih ravno z nizko izobrazbeno ravnjo .Pravzaprav se stopnja brezposelnosti z doseženo višjo ravnjo izobrazbe zmanjšuje vsaj po uradnih podatkih. Seveda moramo upoštevati tudi dejstvo, je manjši delež tistih, ki dosežejo višjo izobrazbo. Vse manj je tistih, ki zaključijo vse višjo raven izobraževanja, saj je dosežena raven izobrazbe v neki generaciji podobna trikotniku.
Fantazma lenuhov, ki se pojavlja po socialnih omrežjih in v vladnih krogih, je ravno tako premalo dokazana. Dokaz za lenuha je zelo preprosto izvedljiv skozi napotitve na prosta delovna mesta in odklonitve plačanih del glede na ustreznost izobrazbe. Te številke pa so zelo redke in maloštevilne. Tako le ostaja populistična retorika naj bi bili delovno sposobni ljudje na delovnih mestih in ne na socialni pomoči, tudi žalitev delavcev, ki si ne morejo zagotoviti zaposlitve in potrošnja državnega denarja za različne subvencije zaposlovanja.
Komentarji
Objavite komentar