Naša sposobnost trajnega sožitja

 Že precej časa nazaj so me opozorili, da se individualni vzorci, tudi intimni, zelo radi raztegnejo kar čez vso družbeno strukturo. Sožitje ali ujemanje v vrednotah in normah ter mirno sobivanje so namreč tako individualno kot  družbeno želena karakteristika. Kot vedno pa imamo problem prenosa ali udejanja želenih lastnosti ali karakteristik v vsakodnevno življenje.

V intimnih razmerjih naj bi iskali tisto idealno nekonfliktno podobo partnerjev. Vsaj načeloma naj bi iskali tudi ujemanje v glavnih karakteristikah osebnosti. Naš individualizem naj bi se prilegal na individualizem druge osebe in nam zagotavljal mirno družinsko okolje in tako imenovano plovbo skozi skupno življenje brez večjih pretresov. Nihče, vsaj v začetku, namreč ne potrebuje večjih pretresov, ki naj bi jih povzročala neskladja in/ali nerazumevanja med partnerji. Sploh pa ne v temeljnih načelih skupnega življenja. Ob tem je potrebno upoštevati tudi, da je postaja družbena norma tudi empatija do drugih. Empatija je namreč zmožnost, da prepoznamo, razumemo in začutimo čustva ter izkušnje drugega človeka in naj bi jih tudi upoštevali v medsebojnih odnosih.

 Kljub iskanju individualne in tudi partnerske skladnosti ter razvite empatije, pa po podatkih Erostata v EU (Evropski uniji) beležimo  1,6 razveze na 1.000 prebivalcev. Sicer se je ta stopnja malo zmanjšala od 2,1 stopnje razvez na 1000 prebivalcev iz leta 2006. Lahko bi sicer rekli, da smo z razvijanjem empatije in partnerskih odnosov dosegli večjo vzdržnost partnerskih odnosov, vendar moramo upoštevati tudi podatke o samskosti. Podatki evropskega statističnega urada Eurostat kažejo, da v Evropski uniji približno  20,5 % do 22,5 % odraslega prebivalstva živi samih (kot samske osebe v lastnem gospodinjstvu ali kot samohranilci). Delež enočlanskih gospodinjstev (kjer oseba živi popolnoma sama) predstavlja že več kot tretjino vseh gospodinjstev v EU (okoli 37 %) in je v zadnjem desetletju narasel za skoraj 20 %. Po teh podatkih bi lahko rekli, da   Evropejci odkrivamo, da je pa najboljša ustrezna oblika življenja pravzaprav samskost, ki bi jo lahko navezali tudi na nekonfliktni individualizem.

Seveda samskost ali individualizem naj ne bi bil družbeni problem, saj ne posega v pravice drugih, ampak je individualna osebna pravica. S svojo  samskostjo namreč ne škodujemo nikomur. Problem ali konflikt namreč nastane ko svoj vzorec življenja vsiljujemo drugemu; individualizem ali družinskost. 

 Podobno namreč velja tudi na družbeni ravni. Če želi nek narod ali država samoizolacijo, s tem ne škoduje drugemu narodu ali državi. Prav tako pa tudi s tem ne posega v njihove pravice. Vsak se naj bi odločil po svobodni volji za svojo obliko družbene participacije in seveda tudi samobitnosti. Individualizem pa naj bi iskali svoje mesto v similarni participaciji.

Družbena participacija (ali sodelovanje) pomeni aktivno vključevanje posameznika in pa tudi naroda ali države v življenje širše skupnosti in družbe. Ne gre le za politično udejstvovanje (kot je glasovanje na volitvah), temveč za širok spekter dejavnosti, s katerimi ljudje oblikujejo svoje okolje, se povezujejo z drugimi in prispevajo k skupnemu dobru. Družbena participacija naj bi bila  temelj zdrave demokracije in visoke kakovosti življenja, saj preprečuje socialno izolacijo in krepi občutek pripadnosti.

Ali je problem konfliktov ravno v družbeni participaciji, ki se je spreobrnila v vsiljevanje svojih modelov življenja, tudi drugim, bo pokazal čas. Vsekakor pa velja, da z individualizmom, naj ne bi škodili nikomur. Je pa možno, da z zahtevano participacijo posameznikom ali narodom vsiljujemo modele življenja, ki jim ne ustrezajo. Model boljšega življenja v dvoje in tudi v širši družbi, pač ni za vsakega. 

Mogoče je participacija  tudi priložnost za iskanje žrtev, saj nam tudi kriminal narašča. Najnovejši podatki evropskega statističnega urada Eurostat kažejo mešane trende na področju kriminala v Evropski uniji: medtem ko nasilna kazniva dejanja (kot so umori in spolno nasilje) v zadnjih letih naraščajo, se je število premoženjskih kaznivih dejanj (tatvine, vlomi) nekoliko zmanjšalo. Zaradi različnih zakonodaj in praks beleženja policijskih organov med državami članicami celostna primerjava skupne stopnje kriminala med državami ni popolnoma natančna, zato Eurostat varnost in kriminal podrobneje analizira skozi specifične kategorije kaznivih dejanj. Stopnja spolnega nasilja, namernih umorov in korupcije namreč na področju EU narašča. Zmanjševala pa naj bi se stopnja ostalega premoženjskega kriminala, čeprav posnetki vandalizma ali poškodovanja tuje stvari na socialnih omrežjih naraščajo.

Tako nam ostane odprta debata o individualizmu, empatiji in participaciji in njihovemu doprinosu javnega in tudi svetovnega vsesplošnega dobrega. Seveda ostaja odprta tudi debata ali je boljši individualizem ali kolektivizem, saj izgleda težko uglasita svojo pot, ker pogosto zaideta v konfrontacije, oziroma konflikte.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Are fruits and vegetables medicine

Social sense

Trgovinske vojne