Gledalci

 Najbolje, da še jaz gledam ljudi in se sprašujem zakaj drugi gledajo mene in razpravljajo o meni ter sploh dajejo negativne opazke. Vi pa veste zase. Seveda je potrebno upoštevati, da sem že malo zastarala in imam najverjetneje tudi zastarane definicije o družbi.

Gledalce poznamo iz zgodb o gledaliških predstavah. Najverjetneje poznamo tudi gledalce TV programov, gledalce videospotov in še in še bi lahko naštevala. Vse to so pasivni gledalci, ki ne sodelujejo v predstavi. Lahko pa kasneje ali pa med predstavo, razpravljajo o predstavi in pravzaprav izražajo svoje mnenje o predstavi in igralcih ter upodobljenih ali zaigranih osebah. Skratka to so tisti, ki jih po starih definicijah  pojmujemo kot gledalce. Mogoče sem še pozabila omeniti kakšno posebnost kot je šef-gledalec dela svojih podrejenih. 

Seveda se v novejšem času pojavi še gledalec resničnostnih šovov. In mogoče tiči ravno v teh resničnostnih šovih ali oddajah, da se je ta resničnosti šov raztegnil v naš vsakdan.  Tako je ta izven odrski šov  postal zanimiv širšim množicam za opazovanje in razpravo o igralcih resničnostnih oddaj ali šovov na cesti, v stanovanjskih hišah in poslovnih objektih. In seveda je ta drugače tudi privatni del, ne samo poslovni del,  našega vsakdana postal predmet masovnega gledanja in vrednotenja.

Nekega krivca za novodobno ali pa že mogoče tudi prazgodovinsko zanimanje za druge ljudi moramo najti. Prav tako je potrebno najti krivca za negativne opazke in pocestne sodbe. Nam ljudem je namreč, vsaj tako izgleda, težko razumljiva drugačnost ali heterogenost ljudi ter njihova svoboda.

Te opazke gredo po korakih od opazk o oblačenju, frizuri, skratka zunanjem izgledu, pa vse do dejanj in obnašanja drugih ljudi, ki nas pravzaprav nič ne zadevajo, oziroma se nas prav nič ne tičejo. Nihče od teh ljudi-igralcev namreč ni ničesar storil tako imenovanim gledalcem in razpravljalcem ter evaluatorjem  drugih.

Mogoče realnostni šovi sploh niso krivi tega pojava novodobnih gledalcev. Mogoče je tem dejanjem  izven predstavitvenih odrov kriva plagiatorstva narava teh  gledalcev.  Mogoče hočejo povsem preprosto gledalci nekomu prirediti realnostni šov in ga narediti igralca tega šova brez njegovega ali njenega pristanka, oziroma se želijo zabavati z drugimi po svojem lastnem božjem izboru. In mogoče tudi zaradi tega, ker ti gledalci in tudi avtorji teh pocestnih šovov realnostnega šova po uveljavljenih merilih in standardih niso sposobni uresničiti na odrih in v studijih.

Pogosto namreč ti gledalci ne povedo nič pozitivnega, ampak je opazovanec ali igralec pogosto tarča njihovega posmeha, zaničevanja ali na splošno kritik. In prav mogoče gledalci-kritiki s takšnimi dejanji  izpraznijo privatne in poslovne prostore in tudi ceste in na koncu takšne svoje izven odrske predstave  postanejo kralji, vladarji ali bogovi le-teh. Mogoče skozi svojo pogosto neprofesionalno gledalčevo prizmo poskušajo  gledalci z negativnimi opazkami urediti ves svet in družbo po svoji meri. In seveda takšni gledalci in sodniki igralcev, ki niso igralci, naredijo iz neprostovoljnega igralca žrtve preoblikovanja njegove lastne biti ali identitete po gledalčevih merilih.