Preračunljivost in/ali zdrava pamet
O preračunljivosti in/ali zdravi pameti lahko na dolgo razpravljamo, saj je razumevanje teh pojmov lahko precej različno. Včasih smo se v naši kulturi držali preprostega navodila "daj-dam" in nismo govorili ne o dobrodelnosti, ne o solidarnosti. To je seveda pomenilo recipročne vzajemne obveznosti, vključno z uslugami na vseh ravneh socialnih vezi.
Praktičen primer takšne vzajemne recipročnosti bi bila na primer že kar zahteva, da če nekdo pri nas zastonj prebiva, lahko tudi mi pri njemu zastonj prebivamo. Če je nekdo pri nas zastonj na kosilu, tudi mi pričakujemo, da smo pri njih zastonj na kosilu. Če nekoga obdarimo ob njegovih praznikih, tudi mi pričakujemo obdaritev ob naših praznikih. Če imamo nekoga nenajavljenega na obisku, potem tudi mi pričakujemo, da lahko prihajamo na obisk k njemu nenajavljeni. Če nam je nekdo vedno na razpolago, tudi mi pričakujemo, da nam je tudi on vedno na razpolago.
Takšnih primerov bi lahko našla še več, saj je dejstvo, da enostranske koristi nekoga zelo hitro prevedemo v občutke izkoriščanja. Seveda smo manj izkoriščani v kolikor zeli hitro potegnemo na plano našo lastno preračunljivost takšnih ali drugačnih socialnih vezi, ki niso dorečene s posebno pogodbo ali zakonom.
Že večkrat sem v naši družbi zaznala takšno družbeno uzakonjeno preračunljivost ali zdravo pamet že v sami družini . Takšen primer je vez med otroci in starši. Zaradi oskrbe otrok lahko starši ob svoji nezmožnosti zahtevajo oskrbo svojih odraslih otrok. Pravzaprav je ta recipročna vzajemnost celo uzakonjena tudi pri intimnih partnerjih.
Nekakšna stalna dobrodelnost brez recipročnih zahtev je namreč precej nenavadna glede na naše kulturne komponente in/ali razumevanja solidarnosti in dobrodelnosti. In seveda je tudi kulturna zahteva več kot očitno takšna, da naj bi pomislili, kako bomo dobrodelnost povrnili, kljub našim načelom solidarnosti.
Solidarnost namreč tudi ne pomeni opuščanje zdrave pameti ali preračunljivosti, saj so vse pogoste zahteve, celo na državni ravni, po povrnitvi dobrodelnosti ali tako imenovani povrnitvi koriščenja državnih javnih sredstev. In tako vse bolj postajajo prikrite preračunljivosti, ki naj bi imele osnovo tudi v zdravi pameti, ki pravi, da nič da samo nič, jasno artikulirane zahteve po povrnitvi dobrodelnosti in solidarnosti brez jasne pogodbe s cenami za storitve in postaja solidarnost z dobrodelnostjo vred posojilna pogodba.
Zanimivo poglavje ekonomije je tudi 'vrednotenje ekonomskih transferjev' znotraj države in na mednarodni ravni - podobna orodja, ki jih doma 'tržimo' v okvirih socialne države, poznamo v mednarodnem poslovanju tudi v okvirih geoekonomije (sopotnica geopolitike). Tako kot predstavljajo štipendije, pokojnine, prejemki neredno zaposlenih, izredni socialni transferji, rente, davki ipd. že stoletja utečeno obliko uspešnega gospodarjenja na domači 'ravni', tako se hkrati na mednarodni ravni uveljavljajo kot uspešna orodja trgovinski sporazumi, subvencije, razni prelevmani, carine, blokade ipd. Dolgoročno vodilo je, da ni nič zastonj; tudi dajatve in prejemki, ki jih kdaj prejemamo ali dajemo na up. Tako, kot v primeru mednarodnega sleparjenja lahko marsikatero državo doletijo trgovinske blokade, tako lahko tudi domača banka kaj hitro blokira osebne račune nadobudnih koristnikov zasebnih ali državnih proračunov.
OdgovoriIzbrišiV osnovi ni prav nič zastonj, tudi tisto kar damo ali dobimo brazplačno - so pa izjeme, ki poskušajo tudi drugače popestriti našo ustvarjalnost - tako doma kot po svetu 😎