Nastanek družine kot problem tretjih

 Ljudje radi verjamemo, sploh v Evropi, v tako imenovano ljubezen v dvoje ali pa celo partnerstvo, ki se počasi prelevi v tako imenovano nuklearno družino. Nuklearna družina pomeni razširitev partnerstva ali zveze dveh partnerjev z otrokom ali več otroki. Takšen je približen in splošen opis našega ideala okronane ljubezni moškega in ženske.

Vseskozi skozi ero ideala družine pa se nam v teh zvezi pojavljajo tudi tako imenovani drugi ali pa celo tretji, ki izražajo svoje mnenje o ustvarjanju novega skupnega življenja ali pa celo samo ustvarjanju intimne zveze. 

Vmešavanje staršev zaljubljenih je v zgodovini družine marsikdo razumel, saj se je zelo pogosto pojavljala tako imenovana razširjena družina, ki je v skupnem domu zaljubljenega ali poročenega para z otroki, živela tudi vsaj z enimi starši. Ponavadi je bil ta dom od staršev, ki pa so zelo pogosto imeli gospodarjenje svojega doma še v svojih rokah. Prav zaradi tega se je zelo pogosto upoštevalo pri sklenitvi zakonske zveze ali poroki tudi njihovo mnenje. Saj lahko tako in tako ocenimo, da ni zanemarljiv odnos novega člana družine do že obstoječih članov družine v skupnem domu. 

Manj razumljiv je bil odnos drugih sorodnikov ali njihovo vmešavanje, v kolikor bodoči zakonski par ni izrazil namere, da bi živel v skupni družinski hiši tudi z ostalimi sorodniki. 

Rdeča nit problema novih družinskih članov se je pač vedno in se še zmeraj vrti okoli skupnega gospodinjstva v skupni hiši in/ali skupni obrti in/ali skupnem posestvu. V tem primeru so odnosi med člani razširjene družine tesnejši in seveda celo vsakodnevni. V  ta kontekst izdajanja mnenj ali pa celo upoštevanja njihovih mnenj o novi družinski ali intimni zvezi so bili všteti tudi morebitni otroci iz prejšnjih takšnih ali drugačnih zvez. 

Tudi družbeni zakoni so vedno priznavali med ožjimi družinskimi člani tako imenovano dedno pravico ravno zaradi skupnega premoženja, ki je bilo ustvarjeno pred zakonsko zvezo in v času zakonske zveze. In seveda so bili iz tega razloga dednega prava zelo pogosta vmešavanja v novonastale intimne zveze ali pa celo zakonske zveze, ki bi lahko omejile njihove dedne pravice. Odrasla oseba, ki je umrla brez potomcev in/ali zakonskega partnerja je pogosto "osrečila" svoje sorodnike z podedovanim premoženjem.

Prav tako pa tudi ni zanemarljiv večini družinskih članov prevzem družinskega imena ponavadi s strani žene. Skrb za dobro družinsko ime je bila pač vedno navezana na ugled posamezne družine v njihovem širšem družbenem  okolju ali družbi. Bolj kot je bilo pomembno v družbi dobro ime celotne družine, bolj so pridobivali na moči pri ustvarjanju novih intimnih zvez, tudi drugi sorodniki.

Povsem neumestno pa naj bi bilo, ob kreiranju nove zakonske zveze in/ali družine, vmešavanje družinskih prijateljev ali znancev. Njih se namreč nova zakonska zveza ali družina naj ne bi kaj dosti zadevala, saj si ne bodo delili skupnega gospodinjstva in skupne hiše ali skupnega posla ali družinskega imena. Zato je tudi povsem umetna njihova izločitev iz debate o bodoči zakonski zvezi ali družini.

V novejšem času, ko naj bi nekdaj otroci in sedaj odrasle osebe živeli v ločenem gospodinjstvu in/ali hiši, pa naj bi svojo vlogo pri ustvarjanju nove zakonske zveze ali družine, izgubili celo njihovi starši. Tako v svobodni novodobnosti polno odgovornost za nastanek nove zakonske zveze ali družine nosita samo dva posameznika, oziroma poznamo zakonsko zvezo ali kakšno drugo obliko intimne zveze samo v dvoje brez ustreznega in neustreznega vmešavanja tretjih ali drugih. Prav tako naj bi v novodobni družbi priznavali dosežke ali padce posameznikov, saj se je uveljavila paradigma individualnosti, ne pa družine kot celote.

Takšen je idealno-tipski razvoj ustvarjanja družine, čeprav v zgodovini človeške družbe poznamo vzpone in padce, porajanje novih družbenih  oblik ali pa ponavljanje arhaičnih vzorcev celotne družbene strukture, ne samo družine.