Vprašljivo delovanje parlamenta
Kje je jasna črta in jasna pravila medosebnih odnosov je nova paradigma javne debate na večih področjih, vključno z parlamentom in pravili parlamentarnega obnašanja. V slovenskem parlamentu naj bi se namreč pocestniško obnašali in se tako poraja debata ali je vlada podobna svojim ljudem, ali pa se ljudje ravnajo po vladajočih.
Kaj je pocestniško in pocestno je tudi postala stvar aktualne debate.
Pocestni so klateži, potepuhi in najverjetneje tudi brezdomci in mogoče celo tisti, ki nimajo svojih pisarn ali trgovin in najverjetneje jih tudi nimajo registriranih, pa delujejo in/ali stanujejo kar na cesti. Skratka prvi primer pocestnega ravnanja, ki naj bi bilo našim družbenim normam in vrednotam tudi neprimerno, je pa prisotno, vsekakor ne velja za naš parlament, saj imamo parlament registriran s sedežem na naslovu. V parlamentu naj bi poslanci in poslanke tudi parlamentarno razpravljali in sprejemali zakone, ki nam regulirajo medosebne odnose in določajo, predpisi kaj je zakonito in kaj ni.
Državni zbor ali parlament kot osrednji organ zakonodajne oblasti ima temeljne delovne naloge kot so: sprejemanje zakonov, proračuna, nadzor nad vlado in volitve ter imenovanja, ki nam kreirajo naše vsakdanje življenje in poslovanje.
Parlament ali državni zbor ima opredeljen tudi trifazni postopek sprejemanja zakonov, ki vključuje tudi razpravo o predlaganih zakonih. Prav tako pa je več kot očitna tudi nadzorna pravica poslank in poslancev nad delom vlade.
Seveda sedaj ostaja odprto vprašanje pocestniškega obnašanja poslank in/ali pa tudi poslancev v parlamentu in ne na cesti in seveda po poslovniku.
Pocestniško ravnanje naj bi bilo malo drugače opredeljeno kot pocestno. Pocestniško ravnanje je opredeljeno kot nespodobno ali prostaško. V primeru oznake takšnega vedenja za osebo ženskega spola pa bi lahko pomenilo, da je ta oseba pocestnica ali prostitutka ali oseba ženskega spola, ki prodaja svoje telo in/ali spolne užitke na cesti, namesto v bordelu ali kakšni drugi obliki stanovanja ali takšne ali drugačne sobe v ta namen. Ta razlaga je pa malo- ali pa velikokrat seksistična. Že skozi celotno obdobje človeške družbe poznamo tudi prostitutke moškega spola ali prostituteke.
Obrekovanje ali žalitve bi morale biti kazensko obravnavane in naj ne bi bile pod poslansko imuniteto in naj ne bi sodile v parlament ali državni zbor.
Več kot očitno je v parlamentu ali državnem zboru zelo pogost mobing, ki bi ga lahko označili za seksističen mobing. Ta bi obsegal tudi prekinjanje govorov ali širjenje laži ali drugih diskreditacij poslank. Takšen seksističen mobing usmerjen proti določenem spolu, ženskem ali moškem, tudi naj ne bi spadal v državni zbor, saj se kitimo z družbo enakosti med spoloma. Prav tako je ustrezna ločitev ali nemešanje intimno-zasebnega in poslovnega prostora ter debat. Prav tako pa tudi ne populistično neustrezno poimenovanje nekega obnašanja. Imamo namreč zapisano pravilo pravice postavitve vprašanj in pobud naših parlamentarnih predstavnikov in izražanje mnenj in stališč glede določene problematike, ki zahteva parlamentarno obravnavo in zakonsko regulacijo. In prav tako tudi ustoličeno poslansko imuniteto za tovrstno parlamentarno delovanje, ki pa naj ne bi zavarovala žalitev ali drugih kršitev Kazenskega zakonika. Žalitev je namreč tista slabšalna oznaka, ki nima realne vrednosti. S prostitutko lahko poimenujte osebo, ki je dejansko prostitutka. Če nekdo prodaja svoj poslanski glas za neke ugodnosti ali privilegije in to ne obsega spolne usluge, pa uporabljamo druga poimenovanja.
Vsekakor lahko zaključimo, da bomo morali za poslance in poslanke določiti ne samo poslovnik, ki ureja organizacijo, način dela in pravila poslovanja državnega zbor, ter seznanjanje z Kazenskim zakonikom, kjer so opredeljena kazniva dejanja, ampak tudi bonton ali priročnik lepega vedenja in pravilnega poimenovanja, kot na primer :"S svojim delovanjem v državnem zboru kršite poslovnik, ker prekinjate govor drugih ali pa jih celo žalite."
Komentarji
Objavite komentar