Otrok kot tržno blago
Samske osebe brez otrok so v naši družbi čedalje manj zaželena, čeprav naj bi bilo ustvarjanje idealno tipske družine (partnerja+otrok) osebna svoboda in pravica, ne pa dolžnost. V prenekateri družbi (tudi ZDA) samske brezposelne osebe niso socialno zaščitene ali pa so celo zaradi samskosti in/ali ker nimajo potomcev brezposelni. Nikjer pa ni uradno navedeno, da je zahtevani kriterij za zaposlitev poročenost in materinstvo ali očetovstvo.
Potomec ali otrok je v bistvu genetska mešanica svojih bioloških staršev in neke vrste nadaljevanje njihovega življenja, ki je spet v bistvu nadaljevanje njihovega genetskega materiala in na ta način tudi obstoj njihovega genetskega materiala. Seveda zveni takšno pojmovanje zelo suhoparno, če ne kar brutalno.
Ker starši otroka oskrbujejo v fazi odraščanja, naj bi otroci ali potomci oskrbovali svoje starše ob njihovi nezmožnosti in/ali starosti. In tudi to naj bi bil razlog, da so se večinoma ljudje odločali za potomce.
Takšne so idealno tipske oznake potomstva na individualni ravni življenja, dokler se ne vmešajo tako imenovani državni in nacionalni interesi in se zasebno pretvori v družbeno in s tem dobi otrok tudi tržno ceno, ki je odvisna od nacionalne natalitete ali rodnosti posameznega naroda.
Širjenje ali večanje človeške populacije je odvisno od več faktorjev, kot so ugodnosti za starše, otroško varstvo in šolanje ter druge subvencije, kot je na primer pridobitev stanovanje. Zaposlitev pa niha od otroka kot ovire zaradi porodniškega in bolniškega dopusta do zaposlovanja posameznikov in parov zaradi njihovega prispevka k številčnosti posamezne nacije.
Načeloma se svetovna človeška populacija povečuje, saj je samo v tem letu narasla že za skoraj 50 milijonov in presega 8,3 milijarde. Problem pa nastane, ker se populacija ne veča enako pri vseh narodih. Nekateri, kot so Sveti Marin, Maršalovi in Kukovi otoki, imajo največje letno zmanjševanje populacije. Centralna Afriška republika, Sirija in Somalija pa beležijo največji letni prirast svoje populacije. Seveda na ta prirast ali deficit populacije vplivajo tudi vojna stanja, revščina in vladni programi in subvencije. Nekateri narodi z vladami so zaskrbljeni, če je rodnost premajhna, oziroma zasledijo deficit svojih državljanov, ki pomeni, da se njihov narod ne objavlja. Spet drugi narodi z vladami pa se kaj dosti s tem ne obremenjujejo. Slednji tudi pogosto prepustijo rodnost svojega naroda mati naravi. In v teh državah tudi težko zasledimo kakršne koli vladne subvencije za zaščito otrok in s tem se ruši tržna vrednost otrok ali pa je sploh nimajo.
Otrok in njegova zaščita je pogosto pod tržnimi krivuljami ponudbe in povpraševanja. Več kot je otrok bolj pada cena in njihova zaščita. Primanjkljaj otrok, pa sproži večjo zaščito otrok in celo državne subvencije za njih in njihove starše. Pri družbah in nacijah, ki imajo nizko rodnost in se njihovo število pripadnikov krči lahko postane individualna intimna želja po otroku ali potomcu in nadaljevanju ali prenosu svojega genetskega materiala tudi državna ali nacionalna interesna sfera ohranjanja ali pa celo širjenja nacije.
Komentarji
Objavite komentar