Paradoks evropskega trga dela

 Spet primanjkuje delavcev, pravijo strokovnjaki na trgu delovne sile,  in na drugi strani so na tako imenovani borzi dela brezposelne osebe. Ta disfunkcija potrebe po delavcih in obenem na drugi strani  ponudba delovne sile se vleče že desetletja. Prav tako tudi zgodbe o neplačani delovni sili, tuji in domači.

Podatki na trgu dela, tudi uradni,  pa povedo svoje. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v Evropski uniji (EU), kar 6 % brezposelnih. Na področju uporabe evra pa je ta stopnja še višja in sicer med 6,2 % in 6,4 %. Več kot 10 % brezposelnost naj bi imela Španija, sledijo pa ji z manj kot 10 %  Finska, Švedska in Grčija. Pravzaprav na področju EU ni države, ki ne bi imela brezposelnosti. Najnižjo brezposelnost (pod 4 %)  beležijo namreč  v Češki, Malti, Sloveniji, Poljski, Bolgariji in Nemčiji. Evropski trg dela, ki omogoča tudi delovne migracije, tudi se svojim Euress-om, ima vsekakor težave.

Ponavadi namreč razrešujemo problem tako imenovanih deficitarnih poklicev kar z uvozom delovne sile iz tretjih neevropskih držav. Po podatkih statističnega urada Eurostat v celotni EU živi približno 44,7 milijona tujcev (tujih državljanov), od tega 30,6 milijona državljanov tretjih držav ter 14,1 milijona državljanov, ki živijo v drugi državi EU. Ti posamezniki predstavljajo pomemben in rastoč delež celotnega evropskega trga dela, ki skupaj šteje okoli 198 milijonov zaposlenih in je podvržen masovnim  delovnim migracijam, ki nikakor ne pojenjajo in tudi ne rešujejo problemov z delovno silo.

Tudi Slovenija ni med izjemami in je precej opazna slovenska navezava na bivšo jugoslovansko področje. Po podatkih Statističnega urada RS in Zavoda za zaposlovanje delež tujcev med vsemi zaposlenimi rezidenti znaša že približno 14 % do 15,8 %. Struktura tujih delavcev v Sloveniji pa je specifična: kar 87 % jih prihaja iz tretjih držav (večinoma z območja nekdanje Jugoslavije, predvsem BiH in Kosova), le 13 % pa iz drugih držav EU.

Prav ti podatki nakazujejo, da pravzaprav članice EU prvotno ne razrešujejo deficitarnost posameznih poklicev znotraj EU in tako zmanjšujejo stopnjo brezposelnosti na ravni celotnega področja EU.

Nekatere panoge gospodarstva so namreč skoraj konstantno deficitarne, oziroma navajajo primanjkovanje delovne sile. Ta problem  ne morejo razrešiti niti z ustrezno motiviranim štipendiranjem in večjim številom razpisanih mest v ustreznih izobraževalnih ustanovah.  Upam pa, da niso resnične zgodbice o domačih brezposelnih delavcih iz teh imenovanih panog, ki so podvržene stalnemu primanjkljaju delovne sile, in so ti podatki samo fantazma za kreiranje delovnih mest za tujce in s tem slabše plačanih delovnih mest s slabšimi delovnimi  pogoji.

Turizem in gostinstvo (Accommodation and food services): Na ravni EU tujci predstavljajo kar 16 % celotne delovne sile v turizmu. Še posebej izstopa področje nastanitev (hoteli), kjer je tujec vsak šesti zaposleni (18 %). V državah, kot sta Luksemburg (64 %) in Malta (55 %), tujci v turizmu tvorijo večino zaposlenih.

Visokokvalificirani sektorji (IKT, zdravstvo, znanost): Po podatkih o migracijah in trgu dela v EU med letoma 2019 in 2026 beležijo najmočnejšo rast zaposlovanja tujcev (tako iz EU kot izven nje) sektorji, kot so zdravstvo in socialno varstvo, informacijske in komunikacijske dejavnosti (IKT) ter strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti.

Trgovina in storitve: Trgovina na debelo in drobno ter administrativne storitve zaposlujejo velik delež državljanov iz tretjih držav, pogosto na delovnih mestih, ki zahtevajo nižjo ali srednjo kvalifikacijo.

Več kot 25 % delavcev v gradbeništvu na področju EU so tujci. Ta panoga v novejšem času vsaj malo zmanjšuje  procent zaposlene tuje delovne sile.

Seveda ta paradoks zaposlovanja tujih delavcev pred domačimi ali vsaj iz področja EU kot skupnega trga dela, pojasnijo tudi nižji dohodki tujih delavcev.  Tuji delavci so cenejša delovna sila in  tudi podvržena večji količini kršitev delavskih pravic. Povprečna plačna razlika med tujimi in domačimi delavci v Evropski uniji znaša približno 8,6 % do 9 % v korist domačih delavcev. Vendar pa se ta razkorak med posameznimi državami članicami EU dramatično razlikuje.V zahodnih in južnih državah EU je ta vrzel bistveno večja kot v Sloveniji ali vzhodni Evropi, saj zahodne države privabljajo ogromne mase delavcev iz tretjih držav za slabše plačana dela v storitvenem sektorju in kmetijstvu. Ciper (~do 42 %)  Italija (~25-30 %) , Grčija (~21 %)  in Španija (~10,5 %, po nekaterih podatkih pa do 29 %), Nemčija (~19,6 % manj)  so med državami, kjer so razlike v plačah med domačimi in tujimi delavci največje. Pravzaprav pa nobena država članica EU ne plačuje enako tujo in domačo delovno silo.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Social sense

Are fruits and vegetables medicine

Clothes make the man