Percepcija normalnosti skozi prizmo "fazaniranja"

 Družbene vrednote in pojmovanje medosebnih odnosov se vseskozi spreminjajo in nikakor ne moremo reči, da gre razvoj človeške kulture samo navzgor na boljše, oziroma iz od plemenskih skupnosti do visoko razvite industrijske družbe. Ta razvojna teorija razvoja družbe je namreč za sociološka razmišljanja in strokovno literaturo ter raziskave ukinjena. Govorimo namreč še samo o različnih družbah.

Nedavni odzivi na barvanje fazanov ali dijakov prvih letnikov pa so različni, tako kot danes pojmujemo multikulturno družbo. Še vedno pa je demokracija diktatura večine, čeprav poznamo tudi človekove pravice, obveznosti in svoboščine.

Če bi poizkušali strokovno razčleniti novi ali stari običaj barvanja telesa, las, obraza, oblačil, obutve in celo fasad ter pločnikov, se prva razčlenitev tiče lastnine in svobodnega razpolaganja z lastnino. Skratka lastniki vsega naštetega naj bi dali po svobodni volji vso svojo lastnino (mednje sodi tudi telo z garantirano telesno integriteto)  v barvanje tujim osebam in že tu naletimo na problem kršitve in poškodbe tuje lastnine ali poseg v lastninske pravice.

Druga paradigma se tiče strokovnosti in estetike in etiketiranja oziroma označevanja. V nekaterih plemenih (po stari sociološki terminologiji) si v znak pripadnosti barvajo lase, obraz in telo ali nosijo enaka oblačila. Pri nas, razen za uniformirane poklice (razen barvanja las, telesa, obraza), zakon ne predvideva posebnih označb, oziroma prepoznavnosti posameznih skupin.  To se pravi, da  ne bi smeli označevati nikogar, vključno s "fazani".  Poskus uvedbe šolskih uniform se tudi nikakor ne more uveljaviti, kar bi pripomoglo k prepoznavnosti posamezne šole. Obstaja samo rumena rutica za osnovnošolske-prvošolčke. Pod strokovno debato spada tudi sama poslikava in sicer je temeljno vprašanje ali bi jo lahko uvrstili med umetniške poslikave, ki so stvar novodobnosti. Poslikave telesa, obraza in las poznamo predvsem iz pustnih karnevalov in še takrat prenekateri raje nosijo kostume in maske. Lahko si samo pogledate slike klovnov. 

Prav tako tudi za tako imenovan umetnostni "body painting" obstajajo pravila, kot so ustrezna izobrazba in uporaba zdravju neškodljivih barv in drugih preparatov. Pri "fazaniranja"   naletimo na že prijavljene zdravstvene težave tako imenovanih fazanov in lahko smatramo, da so nekateri škodili zdravju drugim, oziroma povzročili zdravstvene težave.  Morebitne travme ali travmatično izkušnjo pa bodo najverjetneje "fazani" prijavljali kasneje in je dobro vprašanje ali bo priznano in kaznovano. Vsekakor je vprašljiva  zdravstvena komponenta njihov dejanj,  njihov odnos do drugih ljudi, oziroma ali bodo deležni storilci "fazaniranja" obravnave nasilnega vedenja ali/in sadizma ali posega v človekove pravice ali pa na kratko povedano bodo tisti, ki so "fazanirali" obravnavani kot storilci kaznivih dejanj.

  "Fazani" so bili tudi množično fotografirani in njihove fotografije objavljene na družbenih ali socialnih omrežjih. Prišli pa so tudi med glavne novice medijev. Vsekakor ne bi rekla, da me katerakoli poslikava spominja na likovno upodobitev živali-fazana. Tudi abstraktno ne.  Prve človekove umetniške upodobitve ali poslikave ali slike so bile predvsem povzete iz naravnega okolja, šele kasneje pa domišljijske.  Mislim pa, da bi  vse, ki so sprejali, metali moko in jajca v druge ljudi in nato objavljali fotografije, morali obravnavati tudi kot storilce nedovoljenega fotografiranja, v kolikor niso "fazani" pristali na fotografiranje, skupaj z objavo fotografij na družbenih omrežjih.

Naslednja  glavna paradigma "fazaniranja" je etnološka. V evropski kulturi težko zasledimo etnološki običaj posipanja in risanja ter poslikave telesa, kljub tekstilni industriji, ki premore poslikano blago in obutev. Poznamo sicer pust, in kulturne vnose, kot so kasnejši  "paint-ball" kot "team-building" in tudi šport.  V indijski kulturi lahko zasledimo festival barv ali posipanje z barvami, ki pa so spet podvrženi pravilu neškodljivosti za zdravje in najverjetneje tudi svobodni izbiri. Tudi stalne poslikave telesa, kot je tatu, ne najdemo kot tradicionalne etnološke estetske zapovedi ali običaje. Vse skupaj bi bolj spadajo kot sprevrženo vsiljevanje tuje kulture, oziroma kulturnih običajev ali komponent.

Če bi pomislili še na zaščitene pravice živali, kamor spada po evolucijski teoriji  tudi človek, je dobro vprašanje ali lahko sprejate z barvo žival, kot je na primer mačka ali pes ali celo divja ptica. Kolikor je meni poznano si ne smete tega dovoliti niti v primeru, da vam ta pes ali mačka ali ptica poškoduje vašo steno ali vrata ali obleko ali pa vas celo ugrizne, praska ali kljuva. Dobro bi morali poznati razna društva za zaščito živali, ki se ukvarjajo tudi z mučenjem živali.  Nikjer ni namreč zavedeno, da bi  tako imenovani "fazani" kakorkoli škodovali dijakom višjih letnikov in bi pravzaprav medsebojno obračunavali.  Lahko pa jim "fazani" kasneje postanejo konkurenca na trgu dela in bi lahko "fazaniranje" pomenilo tudi neustrezno diskvalifikacijo morebitnih konkurentov.

Vsak si res lahko ustvari svoje mnenje, se svobodno izraža tudi likovno in ima svoj osebni (tudi nestrokovni) estetski in umetniški stil, vendar na sebi in svoji lastnini, da se izognemo debati o poškodovanju tuje stvari, škodovanju tujemu zdravju, vandalizmu in sadizmu ter travmatičnih izkušnjah na prvi šolski dan ter kršitvah človekovih pravic o odločanju o svoji lastnini in telesu, oziroma telesni integriteti.  

Tovrstni iniciacijski obredi, ki niso kulturno etnološki in so lahko zdravju škodljivi ter sadistični in vodijo tudi do povzročene materialne škode na tujem premoženju,  so vsekakor lahko predmet splošne družbene debate, saj lahko glede na večinsko mnenje, postanejo prevladujoči in obvezujoči in predvsem stvar normalnosti.