Akutne težave trga dela

Desetletja že poslušamo o težavah na trgu dela v smislu deficiti posameznih poklicev. Pravočasne zaznave, kar pomeni, da preden zmanjkuje delavcev že tudi načrtujemo potrebe po kadrih, pa so bile zanemarjene. Mogoče tudi zaradi precej popularnih tako imenovanih tujih bazenov delavcev.

V novejšem času se namreč poskuša brezposelnost in črpanje javnih sredstev za nastanitev in osnovne življenjske stroške navezati na tako imenovana družbeno koristna dela, ki pa so najverjetneje namenjena opravljanju del za katera pravzaprav nismo usposobljeni. Pustimo ob strani, da so že kaznjenci temu pravili prisilno delo, saj je bilo omenjeno v zakonu kot alternativa zaporni kazni ali globi. V novejšem času pa se poraja vprašanje ali bomo še govorili o socialni državi, ki temelji na solidarnosti in kaj za nekoga pomeni biti socialna država, ki temelji tudi na socialni pravičnosti.

Že zelo stara je tudi paradigma ali se izplača investirati v svoje lastno izobraževanje, saj vam lahko leta šolanja prinesejo samo osebno znanje, ki pa na trgu dela nima tržne vrednosti, saj ne dobite plačane zaposlitve. Če primanjkuje zdravnikov, in je mladim bolj odprt trg dela, je zanimiv lanskoletni podatek:

• Okvirno število diplomantov medicine na leto:
  V Sloveniji na obeh medicinskih fakultetah (v Ljubljani in Mariboru) skupaj študij splošne medicine vsako leto uspešno zaključi med 250 in 300 diplomantov.

Vsekakor lahko po podatkih o brezposelnosti sklepamo po številčnosti, da je delavcev dovolj. Problem pa je kot izgleda v napačni usposobljenosti za delo  ali pa celo napačnemu kadrovanju ali napaki v odnosu delodajalec in iskalec zaposlitve. In seveda se v novejšem času  v Sloveniji omenja tudi beg možganov v tujino zaradi boljših kariernih možnosti.

Nikakor na evropskem trgu dela ne bi smelo primanjkovati nekvalificiranih delavcev. Vsaj tako kažejo podatki v Sloveniji, saj je kar 30 % prijavljenih brezposelnih oseb z osnovno šolo ali celo manj.  V praksi to pomeni, da ne bi smelo primanjkovati čistilk, proizvodnih delavcev, niti delavcev za enostavna opravila v gradbeništvu. EU takšnega problema nima, ampak so brezposelni pravzaprav iz vseh stopenj izobraževanja. 

Druga strukturna paradigma brezposelnosti  so tako imenovani 50+ delavci, katerim radi rečemo, da jih daje že EMŠO ali starost, ki pa ne zadošča za legalno upokojitev ali status starostnika.  Teh naj bi bilo v Sloveniji med brezposelnimi od  34 do 40 % . V EU pa prav tako takšnega izrazitega števila starejših brezposelnih ne beležijo. Tako je Slovenija spet v posebnem položaju glede ocenjevanja zmožnosti za delo pri 50+ delavcih ali pa je konkurenčni pritisk mladih na trgu dela prevelik. 

Mladi delavci v Sloveniji zelo hitro vstopajo na trg dela in se je najverjetneje njihova stopnja brezposelnosti znižala po zaslugi vrste olajšav za zaposlovanje mladih delavcev in seveda tudi ocene njihove večje sposobnosti. Povprečna stopnja brezposelnosti med mladimi je v EU namreč 15,4 %. V nekaterih državah pa celo 20 %.

Slovenija ima namreč uradno nižjo stopnjo brezposelnosti, kot je povprečna 6,1 % brezposelnost v EU, vendar je okoli 50 % brezposelnih oseb prijavljenih  na Zavodu za zaposlovanje več kot eno leto. Trenutno naj bi bilo takšnih oseb med 17 do 18 tisoč, kljub vsem programov usposabljanj in celo prekvalifikacij. 

 V celotni EU je tudi približno 4,2 milijona ljudi brez dela več kot eno leto, od tega pa več kot 60 % (približno 2,5 milijona oseb) na delo čaka že več kot dve leti. Glede na to, da delež ekstremno dolgotrajno brezposelnih v državah z višjo brezposelnostjo močno narašča, se ocenjuje, da je v celotni EU ljudi, ki so v evidencah več kot desetletje, nekaj sto tisoč (največ v državah Južne in Vzhodne Evrope).