Govori se ...

 Javno mnenje, ki ga nekateri ustvarjajo z informacijami predvsem o drugih, postaja vse močnejše orožje, saj je predvsem javna podoba ali imidž garant uspeha ali neuspeha. Realna podoba pa tiči nekje zadaj in včasih je zelo skregana z realnostjo. Motivi za kreiranje javne podobe drugih pa so večinoma negativni, razen direktno prodajnih, oziroma tudi naročenih.

Zelo pogosto namreč srečamo ljudi, ki gradijo svojo javno podobo skozi prizmo drugih. O teh drugih vedo povedati veliko, o sebi pa povedo zelo malo. Lahko bi temu rekli tudi, da pozornost drugih usmerjajo od sebe na tiste druge, ki bi jim lahko bili konkurenca in tako tudi zameglijo svojo lastno podobo.

Pravzaprav pa je izvor tega pravzaprav v naturi človeka. Dandanes pravimo, da ima največjo ceno informiranost. Pozabljamo pa na resničnost informacij. Obrekovalci, v kolikor so informacije napačne, namreč le redko in pozno doleti kakršnakoli kazen, oziroma takrat, ko že naredijo škodo drugemu.  Če jih  že doleti kazen, je  tako pozna, da so pravzaprav nekomu v tem času že uničili njegovo dobro ime ali ugled. Zato  radi škodoželjneži uporabljajo govorice, ki pa so izrečene ustno ali na cesti ali v baru in podobno. Dober primer zakaj to počnejo, so tožbe novinarjev, saj po objavi dobi resničen ali namišljen oškodovanec materialni dokaz (objavo) obrekovanja ali navajanja neresničnih dejstev in so novinarji tarče pogostih tožb. Če bi delali ustno ali na cesti ali v baru, pa bi domnevnim oškodovancem ali tistim, ki so ob svoje dobro ime ali dobro javno podobo, delali preglavice dokazi za tožbo.

Prihodnost medosebnih odnosov ni nikoli rožnata, ko se razbohoti kompeticije za dobrine in ko ljudje nekoga raje poslušajo, ko govori o drugih, namesto o sebi. "Sosed ima to in to" raje poslušamo kot pa "jaz imam to in to". Ko se te navedbe razširijo od enega do drugega kar v širšo družbo, skoraj vsak pozabi, da o tisti osebi preveri podatke. Pravzaprav pa o tej osebi nima kaj dosti podatkov.

Lahko najdemo tudi primere lobistov za ustvarjanja pozitivne podobe ali imidža, ampak se te skupine, ki privabljajo spet druge v tako imenovano piramido "rekla-kazala", pojavljajo redkeje. Potrebujejo pa jih predvsem na trgu. Vsi pač radi pojemo čokolado, ki jo jedo tudi drugi, predvsem pomembni. Manj se ukvarjamo se tem ali je ta čokolada res tista, katere okus imamo najraje.

Najverjetneje smo ljudje na svojem psiho-socialnem polu še zmeraj na ravni "drugim privošči najslabše" in "rad se zgledujem po drugih, predvsem uspešnost h". Raje poslušamo tudi o zdrsu ali padcu, kot o uspehu. Še raje pa izgleda pripomoremo k temu, da nekoga etiketiramo in sodimo z razširjanjem novic in informacij, neresničnih ali resničnih. In tako se lahko oseba, ki ji želimo škoditi ali pa ji nehote škodimo, znajde minimalno  v breznu dezinformacij in napačni javni podobi.

Še slabše je, če utonejo  ljudje v javnih sodbah, predvsem negativnih in povrhu vsega še povsem po nedolžnem. Takrat negativna etiketa, ki jo nekomu pripenjamo preko razširjanja slabšalnih informacij, prerase v javno sodišče ali pa že kar javen linč ali pa izvensodne pregone. Izvensodno pregoni so namreč prvotno želeni takrat, kadar ne moremo doseči sodnih in bi že tako lahko dvomili o informacijah. Zato je tudi zelo redek kazenski pregon nekega dejanja drugih ali pa celo tistih , ki  so pravzaprav informacije razširjali.

Vsak naj bi si sam gradil svojo javno podobo, ki pa spet naj bi bazirala na realnih podatkih. Tisti, ki radi pridobivajo informacije o drugih in so za kaj takega tudi kompetentno, oziroma imajo pravico vpogleda v tuje podatke, pa naj bi potrebne informacije pridobivali iz zanesljivih virov, najbolje uradnih.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Are fruits and vegetables medicine

Social sense

Clothes make the man